Ekopsihologija – moč narave

Da je telovadba koristna, vemo vsi. Nova raziskava pa kaže, da je kakršna koli dejavnost na prostem v zelenju najboljša preventiva.

Ekopsihologija izhaja iz misli, da je naše prirojeno hrepenenje po stiku z naravo posledica milijonov let razvoja v naravnem okolju. Težava, pravijo ekopsihologi, je v tem, da sta industrializacija in urbanizacija odrinili te nagone na stran. Odmik od narave je kriv za kopico sodobnih psiholoških, čustvenih in telesnih tegob, kakor tudi za našo ravnodušnost do spreminjanja okolja. Dobro počutje človeka in planeta pa drug drugega spodbujata, pravijo.

Gledano razvojno smo enaki kot v prazgodovini. Tako kot se naša telesa ne zmorejo prilagajati nenehnemu presežku kalorij in izumu avtomobila, se naš duh ne more prilagoditi posebnemu stresu življenja v gosto naseljenih mestih. Globoko v sebi smo bitja podeželja, četudi nas je večina dlje od njega kot kdaj prej v zgodovini. »Prioritete življenja in preživetja so se spremenile,« pravi psihologinja Sue Wright. »V preteklosti je bilo preživetje odvisno od tega, koliko so bili ljudje blizu naravi. Zdaj pa večina ne prizna vloge, ki jo igra okolje v našem življenju.«

Zaradi tega trpimo, opozarjajo ekopsihologi. Bolj ko propada naše okolje, slabše je naše psihološko, socialno in čustveno počutje. To trditev podpira vrsta raziskav, ki dokazujejo, da lahko stik z naravo pozdravi vrsto težav.

V Chicagu, denimo, so ugotovili, da so prebivalci stanovanjskih sosesk med drevjem ali v njihovi bližini veliko bolj družabni, manj prestrašeni zaradi kriminala in bolj zadovoljni s krajem, v katerem živijo, kot prebivalci v predelih daleč od zelenja. Pri njih je tudi manj domačega nasilja. Druge študije so pokazale, da bolniki s pogledom na naravo ostajajo v bolnišnici manj časa in potrebujejo manj zdravil kot tisti, ki gledajo pred seboj samo opečnate zidove. Raziskovalci z univerze Essex menijo, da pogled na zeleno pokrajino močno zmanjšuje krvni tlak. Pošiljanje problematičnih otrok v tabore na podeželje je le skrajni primer te terapije v divjini oziroma ideje, da prostranost narave tolažilno vpliva na zmedene duše.

Še več: večina strokovnjakov je prepričana, da je stik z naravo dober za nas vse, ne glede na to, ali imamo telesne oziroma psihološke težave ali ne. Beg na obrobje mesta, dobesedno ali le za konec tedna, ali ožje: zasaditev balkona ali okenskih zabojev z lepimi rastlinami bo kmalu takšen osnovni preventivni medicinski nasvet, kot je zdaj uživanje zelenjave in sadja.